Življenje je resna izkušnja, ki je ne smeš vzeti preveč resno.

"Jaz res ne razumem žensk. Kaj pravzaprav hočete?" je rekel prijatelj, pa sem ga vprašala, če on ve kaj moški hočejo. In vse skupaj se je končalo s stavkom, da so moški z Marsa  ženske pa z Venere. 

Pa smo res iz Marsa in Venere? Meni se ne zdi. 

Kljub temu, da sem ženska, velikokrat naletim na žensko, ki se mi zdi bolj iz Plutona ali Urana, torej daleč daleč stran od mene. Imam pa moške prijatelje s katerimi imam občutek, da so čisto z mano. Zato sveta moških in ženske ne delim na dva dela. Vedno je tako, da smo si ljudje različni in sploh ni važno katerega spola je kdo. Vsak govori svoj jezik. Vsi pa uživamo, če najdemo ljudi s katerimi govorimo skupni jezik, ali pa se vsaj v večini strinjamo. 

Podobnosti si želimo, ker nas navdaja z dobrim občutkom, ki nam sporoča, da je z mano vse v redu. Čeprav podobnosti lahko povzročajo tudi dolgočasje ali preprosto navado. Nekatere podobnosti pa prinašajo napredek, veselje, produktivnost.  

Na drugi strani pa je drugačnost. Ta v nas vzbuja strah ali neugodje. Vendar je z drugačnostjo lahko povezana tudi neka nerazumljiva privlačnost, ki nas vleče k sebi. In ravno tako vpliva dvostransko. Nas pritegne k radovednosti, sprošča adrenalin in nas vznemirja. Lahko pa nas pahne v slabo razpoloženje ali slabo izkušnjo. 

Vsekakor pa potrebujemo vse te izkušnje. Zato da se učimo. Odraščamo. Vztrajamo. Dosežemo cilj. Sestavljamo mozaik življenja, več delcev imamo, boljša je slika. Ta pa nam daje širino.

Konec koncev je vse odvisno od osebe in tega, kako velik in lep mozaik želi sestaviti ali drugače povedano, če si želi zares živeti to življenje. Se dvigniti iz povprečja in se otresti strahov ter sprejeti izzive. Večina ljudi živi nezavestno. V kupici zapletov si dovoljujejo, da jih člani družine izkoriščajo ali pa za voljo dela, odlagajo družinsko življenje na jutri. Ko življenje hiti mimo njih sploh ne opazijo. Le ob dramatičnih trenutkih se ustavijo. Nekateri takrat začutijo moč, da nekaj spremenijo, drugi pa se prepustijo. 

Življenje je resna izkušnja, ki je ne smeš vzeti preveč resno. Sproščeno in nasmejano, s toplino v srcu in ljubečim odnosom do sebe in okolice ter odločitvijo, da si sam odgovoren za svoje življenje. Ljudje, ki delujejo v skladu s sabo so večino pomirjeni in se ne sprašujejo, če je z njimi kaj narobe (ali s katerega planeta so). 

Misel, ki bi jo rada sporočila prijatelju in svetu je ta: ne sprašujmo se neumnih vprašanj. Ne vztrajajmo v nezdravih odnosih. Na svetu je veliko ljudi, če imamo zaupanje vase bomo zagotovo v najbolj nenavadnem trenutku nagrajeni z ljubeznijo.

Drobiž

Kratka bom... Dojela sem, da me tisti, ki prosijo za cente pred trgovino, ne motijo več. Dam jim. Pa ne sam dam, podarim jim... zavestno. In se ne sramujem, ker nisem dala Krisu. Sn videla, da on prejema podporo mnogih, zato sem se sama osredotočila na marginalne skupine.

Tiste, ki te ne prepričujejo za svoje "stanje".
A beračev je ogromno.

Misel:
vsi vidimo posledice, redki se zavedate/mo vzroka.
Ne pojdite mimo, ne bit "močni", ne predvideva.

Vprasanje:
Bi stali pred katerokoli stavbo, čist v svoji najslabši verziji?

Upate da nikoli. Zato mislite, da vi pa že ne bi.
Ja... Točno zato ti ljudje sedijo sključeno, na kolenih in v pozi - prosim.

Sporocilo vredno "branja"

Ko se obcasno prelevim v tisto bitje, ki si dejansko zazeli dotika, sprostitve in uzitkov ob masazi telesa, se v meni zgane notranja funkcija telesnih sokov, ki me znova napolni z obcutkom srece.

Pac, sprostitev telesa pod prsti maserke me navda z obcutkom, da sem celovita v duhu in telesu.

In, ko se tako sprehaja po mojem telesu zacutim, kaj vse mi telo sporoca.
Od skrbi, potlacenih strahov, raznih trigerjev, ki sem jih uspela vestno zatlaciti za kaksen rob hrbtenice ali v medenico, do ljubezni, ki jo cutim v trebuhu in odprtosti, ki jo lahkotno nosim v srcu.
In, ce bi lahko masazo preimenovala v sporocanje, bi ji rekla kar telesna posta.

Ja, pisma ponavadi letijo v nabiralnik, tista druga v inbox, tale medosebna pa v telesne predalcke.

In, ce ti uspe, jih lahko tudi preberes.

Slisi se zelo abstraktno, ampak vse kar lahko je to, da enkrat poskusite.

Dovolite telesu, da vam sluzi kot nabiralnik sporocil, ki jih morate prebrati, nekaj pa tudi odstraniti.

Pescen pesek med prsti

Noro ljubim morsko jutro, pesem vetra in valov, drobne cricke in smolnat vonj. Tisina zgovorna in drob pescen pod nogami, cista voda in vse me vabi. Da okopam telo, se potopim v omami in sperem spomine zapletene zgodovine. Kot prerojena, vsa osoljena, ne brisem s sebe kaplje morja in lezem na sonce, izdihnem in vdihnem iz dna srca. Opazujem valove, odplavam v vesolje, hvalezno zamizim in akumuliram custveni navdih. Dusa se hrani, telo mi pociva in naenkrat sem vsa mila. Le pescenih plaz in morja s soncem obsijanega mi dajte in v meni vso milino clovestva najdete. Kipim od srece, besede moje postanejo dehtece, misli lahkotno ustvarjajo ideje in dusa moja zaplava brez meje.

Fige in še toliko tega...

In sanje so se začele kar na lepem... 

Vem, da sem se poslovila od prijatelja in že komaj čakala, da se zlijem s posteljo v eno. Bila sem utrujena, ker je dan bil poln doživetij, pogovorov in dela. Spet sem razmišljala na vse strani. Dotikala sem se rešitev in nasprotij. Iskala sem pravi odgovor. 

Vendar na kavču z Nejcem vedno najdem tudi tisti prijetni občutek, ko lahko govoriš na glas nesmiselne stavke, on pa temu primerno glasbo na YouTube-u, da bi moje misli in občutke spravil v povezavo. Kako presenečava drug drugega, kadar se takole hecama. Dva posebneža, ki govoriva jezik prijateljstva. 

Ko greva na kavč, vsak na svojo stran, tako da sva pravokotno z glavami obrnjena drug proti drugemu, pomeni, da se bo začela nova psihološka urica. Kako inovativno sva rešila tole: hkrati sva pacient in psiholog. 

Proti jutru pa sanjam, da sem sredi velike livade, kjer mirno teče reka in se v rokavu zateka v močvirnat romantičen košček zemlje, ki je obdan z mogočno vrbo in lepo pokošeno travo. Okrog mene pa veliko ljudi. Vsi so oblečeni praznično. Sprehajajo se. Veselje je v zraku. Jaz pa se od nekje vzamem in kar sodim v ta del zgodbe. Kot da se vse skupaj ne dogaja v tem času, ampak v nekem paralelnem. Tam nekje v letu 1923. Sklepam po oblačilih in po glasbi, ki igra v paviljonu tam zadaj. 

Ob meni so bile prijateljice, ravnokar smo se smejale šali in počutila sem se čudovito. Na mojo pot prihaja neznan moški. A očitno se poznava. Pristopi k meni in me brez besed, le z nasmehom, ki ga vidiš tudi v očeh, prime za roko in odpelje. Presenečena sem bila. Padla sem v zgodbo, kjer nisem imela v roki scenarija tega filma. Vendar sem se odločila, da se te roke držim, ker me je držala tako prijetno. Stisk je bil jasen, vendar kljub temu dovolj rahel, da bi lahko spustila. In nisem. Obdržala sem roko v roki. 

Tako sva se sprehajala. Srečevala ljudi, ki so naju (očitno) poznali. V pozdrav so se nama nasmihali in prijazno pokimali z glavo. Ta moj moški pa je še vedno molčal. Vsake toliko časa sem ga (neopazno) od strani pogledala, dokler ni opazil, da ga gledam in se ozrl proti meni. Takrat sem hitro pogledala stran, kot da nisem otročje zvedavo, pred nekaj trenutki zrla vanj. Bil je....ne ravno lepotec...a imel je nekaj, kar me je delalo radovedno. Počasi sem odkrivala barvo oči. Širino nasmeha. Mirnost glasu. Opazila sem, da je nekoliko višji od mene. Predvsem pa zelo prijeten. 

Ves čas sem se zavedala, da nisem del te zgodbe, da sanjam. A kaj mi sporoča moja podzavest, da sanjam take sanje?... to je bilo moje vprašanje. In še v sanjah se sprašujem ....takoj sem prenehala in se prepustila, da bi se film lahko nadaljeval.

Takoj sem bila spet na livadi. Od daleč vidim stojnico s sadjem, drobnim pecivom in sladkornimi umetninami zavitimi v celofan. Od daleč vidim sveže, zrele temne fige. V ustih pa začutim opojnost tega sadeža. Kar vidim se, kako se lotim polovičenja fige, ker tako rada pogledam čudovito igro narave, drobnih pikic, ki tako hrustajo pod zobmi in lepoto barv od živo rdeče do nežno kremaste. Ja, fige pa ljubim. 

Ko jaz sanjam o figi, pa moj spremljevalec, ki me še vedno drži za roko reče: "Poglej, fige imajo." Mene  pa skoraj vrže na ta zadnjo, ne morem skriti navdušenja. In takrat sva se prvič spogledala. Potem sva se brez glasnega pogovarjanja, kar v mislih pogovorila do konca. "Ja, sem videla. A so tebi tudi všeč?" On mi odgovarja v trenutku: "Obožujem fige, tako kot ti!" (Spet se čudim čudežu, kako to, da se v sanjah vedno tako dobro pogovorimo, pa čeprav kar v mislih.)

Stopiva do stojnice in tega prej tako tihega moškega slišim jasno in glasno reči: " Merico fig, prosim. " - prevod: dobila sva jih pet. Papirnato vrečico je pridržal v eni roki, z drugo pa je segel po moji dlani in mi  položil ves nakup v moje dlani in rekel: "Izvoli, te so zate." 

Vsa sem bila ožarjena od veselja. Pa samo za fige se je šlo. Takoj sem odprla papirnato vrečico in vzela najlepšo figo ter mu jo ponudila. On pa jo je tako, kot sem prej sama v mislih polovičila figo, prepolovil in polovico ponudil meni. 

Pa kje na svetu sem našla tega skrivnostnega moškega, ki ljubi fige in očitno ima rad tudi mene. 

V sanjah sem ga potem nekje izgubila, ker sem kot po svoji stari navadi odtavala k drugim ljudem in pritegnilo me je k radovednosti tudi to, kar se je dogajalo na drugi strani rečnega brega. No, tega se več ne spominjam dobro. A dobro se spominjam, da sem se še večkrat ozrla, kje bom našla neznanca s figami. Zelo na daleč sem ga spet videla. Srečala sva se s pogledom. In zdelo se je, kot da tudi on s pogledom išče mene. Vendar se nisva več našla. Ves vrvež ljudi naju je odnesel vsakega na svojo stran. Pomislila sem, da bi ga morda našla v imeniku svojega mobitela, vendar sem ugotovila, da tega še niso odkrili v moji paralelni različici. 

Potem sem se nasmehnila, ker sem se očitno že rahlo predramila. 

Le kaj pomenijo moje sanje in zakaj se mi sanjajo, tega verjetno ne bom nikoli vedela. Vem pa, da sem se zbudila v čudovit dan, ki je bil poln presenečenj. 

Če fige pomenijo: "To dream that you eat ripe figs, indicates that gains are ahead ", naj bodo ti dobički rezultati mojega dela. 

In če neznanec pomeni: " If you dream of a man, you will learn something about yourself." naj se le naučim kaj novega o sebi - tega se vedno veselim. 

Torej, intuitivno sem si že izbrala bogastvo (fige), ki je skrito znotraj mene, je pa možno, da se bom tega učila iz rok življenja (moški). 

Zaupaj si, da ti lahko zaupam

Kar je nekaterim kompliciranje je zame kristalna jasnost. 

"Zaupaj si, da ti lahko zaupam."

Vse kar sva danes govorili je plod najinih trdih del. Tako kot se ti trudiš sama s sabo, se jaz trudim sama zase. Moja prednost so izkušnje, tvoja prednost je mladost, ki ti prinaša pot do izkušenj. In pot je pomembna. 

V spektru vsega kar sva delili, je v podlagi ves čas igrala tale verzija Florence.

Med vrsticami tvojega govora sem brala svoje bloge. 

Med zaključki sem našla svoje trditve. 

Ko si končno sproščeno spodvila nogo pod ta zadnjo in sedela v stolu s svojimi čudovitimi lasmi in veličino svoje osebnosti sem vedela, da si odprla svojo dušo. 

Vedela sem, da zdaj čutiš brez skrbnost dinamike med nama. 

Da me nikomur ne jemlješ. Da sem lahko toliko tvoja kot sem lahko samo svoja. 

Ko mi rečeš, da te razmetava, ti povem, da si pogumna raziskovalka sebe in življenja. 

Kasneje si priznava analizo druga druge. 

Priznam, vedela sem, da ne boš fotografirala (čeprav je mene tudi vleklo po fotoaparatu, da ovekovečim tebe), ker naju je pogovor preveč priklenil v trenutek. Si opazila, da sva bile v svojem mehurčku?

Dotaknile sva se ljubezni. Pomirila si me z zavedanjem vizualizacije. 

Med tem, ko si govorila o matematičnih in fizikalnih zakonitostih in enačbah si bila zame največja frajerka. 

In moje osebno razvejano mišljenje skrbno urejeno v sistemske mape zavedanja in intuicije,  ti je potrdilo  sklepanje, da na koncu koncev šteje le zaupanje vase ( v delu, v ljubezni, v odnosih, v vzgoji).

Sodobna psihologija temelji na zavedanju, razmišljanju s svojo glavo in zaupanju v življenje. 

Midve pa lahko učne urice nadaljujeva skupaj in vsaka zase. A vedno bova operirali tudi z odstavki iz najinih blogov. In očitno je, da "nerazumljiv" jezik pravzaprav nama jasno razkriva bistvo, ki je očem ne vidno. Na poti mojega življenja in na poti tvojega življenja se je zgodilo križišče, kjer sva trčile druga ob drugo. In za naju tako nenavadno, sva se druga drugi približevali počasi, potrpežljivo. Z vsem spoštovanjem, opazovanjem in premišljenostjo. Potem, ko sva stopili skupaj, pa je vse steklo kar samo od sebe.

In kar ti ne znam povedati v prozi naj ti povem takole: 

Le glej, kako nebo se boči,

misel v trenutek skoči, 

zavedanje te loči. 

Brez omejitev prideš do spoznanja.

Točno veš, kaj hočeš.

Intuiciji zaupaš, ker pravo energijo čutiš.

Kot vonj domač te vleče k sebi, 

vse kar tvojo dušo sreči.

Sveže jutro, 

bosih nog,

naj pelje te življenjska pot. 

Tovornjaki, rakete in kulinarične specialitete

Odraščala sem v svetu odraslih. Staršem sem se rodila bolj pozno. Verjetno sta se veselila, a moj prihod je postavil življenje na glavo. Večno jokava in večno bolna dojenčica, ki se je rodila z deformiranimi stopalci. Po enem letu rednih obiskov pri zdravnikih vseh vrst in kljub moji nezainteresiranosti za hrano, še manj za spanje, se je življenje le nekoliko umirilo. Shodila sem. Najprej sem začela po svoje potovati po kolenih, nato pa sem lezla po kavčih in stolih, skrivala pod postelje in omare.

V vrtec sem rada hodila. Vendar sem si želela v službo. Oče, mama in brat so počeli to. In vse so znali. Jaz pa sem vedno spraševala in tuhtala, kako naj naredim vsaj tako dobro, da česa ne pokvarim.

Oče je bil podjetnik. Delal je na gradbiščih in me včasih vzel s sabo ( sicer se ne bi veliko videla). Vozil je tudi tovornjak s prikolico. Brat je bil že starejši in je vse to že obvladal. Jaz pa sem bila ravno tako velika kot velikanska tovornjakarska guma (malena).

In brata sem oboževala. Imel je prijatelje in vsi so prihajali po mene v vrtec. Fantje so nato v parku kadili, jaz pa sem se igrala. Brat me je jemal s sabo, včasih tudi na zmenek. (verjetno me je imel na grbi). No potem je odšel v vojsko. Bil je v raketni enoti. Pet letna deklica pa je mislila, da je njen brat postal astronavt. In zdaj, ko je obvladal avte, tovornjake, gradbene stroje in motor, zdaj verjetno zna že toliko, da lahko vozi raketo - tako se mi je zdelo vse popolnoma logično.

A vsi so se mi smejali, ko sem vsa ponosna domov primahala s risbico, na kateri je bila velika raketa iz nje pa naj bi mahal moj brat. Tam je bil zaradi Tit(ot)a.  Nisem pozabila narisati SFRJ zastave. Američani in rusi niso imeli pojma, da imajo v vesolju družbo. Živo se spominjam, kako sem prijateljici Nataši pripovedovala, da ima bratova raketa take naprave, ki mu vsak trenutek povedo, kje sem jaz. Tako lahko pazi na mene in na očka in mamico. (Yeah right). Pa recite če nisem bila napredna - verjetno za to, ker sem listala revijo Življenje in tehnika, potem pa me je malo "zaneslo".

Ko sem izvedela kako je v resnici z mojim bratom, sem se pošteno oddahnila. Ker roko na srce, biti čisto sam, tam daleč v hladnem vesolju, brez prijateljev, verjetno sploh ne more biti zabavno. Zato pa sem vsakič, ko sta starša pošiljala paket bratu, vanj priložila kupe risbic. Obljubila sem, da mu vsak dan narišem eno in res sem jo, čeprav je menda on upal, da se to ne bo zgodilo. Kasneje mi je bratov so-vojak pripovedoval, kako zanimivo se mu je zdelo, ker je brat bil edini, ki je dobival cele kupe risbic. Potem jim je pripovedoval o meni. In tako je v njem zrasla želja, da bi imel hčerko. In dobil jo je še isto leto. Ime ji je dal ...Petra. Vendar vam rečem, enkrat je bila pri nas na obisku (upam, da ne pride več). Škrat je. In celo kodrasta je.  Takšen škrat kot sem bila jaz.

Moja mama, ona pa je bila ekstrem posebne vrste. Stroga. Natančna. Vse po pravilih, brez odstopanj. In vse pospravljeno, nobenega prahu nikjer, niti na rožah ne. Ampak, moja mami je bila nadarjena kuharica. Delala je čudeže iz hrane. Kulinarični genij, ki se spozna na okuse in oblike. Šolala se je v Hotelu Slon ( no to je bilo takrat špica - jasno). V glavnem je vse okrog materine službe bilo izredno pomembno. Tako zelo, da k njej v službo nisem smela, le na vratih sem lahko pokukala. Služba (delo) je materi predstavljala najvišjo obliko odgovornosti in predanosti. In v svoji službeni kuhinji si ni želela moje nerodne prisotnosti. Če sem bila "pridna" to pomeni, da nisem vdrla v kuhinjo, ampak sem na vratih potrkala in se potem mirno usedla v jedilnico, sem dobila porcijo pomfrija, nekaj dinarčkov in navodila, da moram takoj po glasbeni šoli domov. Nato sva ponovili, kje morajo biti kazalci ure, ko bom čakala na avtobusni postaji .

Moja mami se je za velike praznike vedno pripravila organizirano. Najprej smo pospravljale. Nato je naredila jedilnik jedi, ki pritičejo prazniku in nato je sledil finančni načrt. Takole opremljena s seznamom me je vzela s seboj po nakupih. Pri mesarju se je stvar ponavadi zapletla. Tja sva šli najmanj trikrat in vsakič se je pogajala. Prvič nikoli ni nič kupila, ker niso imeli pojma o kvalitetnem mesu, zato jim je najprej vse razložila. Drugič smo šle preveriti, če so ga že dobili ( ponavadi ni bila zadovoljna), zato sva šle še tretjič. In to vse zaradi enega kosa mesa. Priznam sram me je bilo. Mesar pa se je tudi mene bal, kadar sem prišla po 10 dag posebne. In tako je bilo vsako leto, razen eno leto ne. Takrat je moja mama naletela na mladeniča - vajenca v mesnici. Ta je že ob prvi fronti pogorel in ženska je kar sama stopila do umivalnika, si umila roke, vzela mesarsko sekiro in stvar uredila, kakor je treba. Vsi smo stali odprtih ust in najraje bi se pogreznila v zemljo. Ampak za mojo mamo se je kuhanje specialitet začelo že pri nakupu, zato pa....

In ko je začela s pripravami je bila kuhinja polna posod, nožev, skodelic, cedil, zajemalk, mikserjev, desk...Med tem ko je sekljala čebulo ali korenček si komaj sledil njenim gibom. Hitro, odločno, profesionalno. Ko se je lotila sestavljanja kuhanih jajčkov, peteršilja in poprovih zrn v čudovitega človečka. Rezljala rožice iz paradižnika in korenčka. Miksala čokolado z jajci in dolivala kapljice alkoholnih pijač. Iz pečice je dišalo po aromatičnem kosu mesa. Prava strast. Ko je bila v kuhinji je ustvarjala.  

Vse to veselje pa jo je minilo, ko je vsa utrujena legla po praznikih v posteljo. Razumem jo. Imela je znanje, sposobnost, talent...mi pa smo sicer navdušeni in željni hrane vse pojedli, vendar nismo ploskali in napisali diplome... Še hujši udarec za mojo mami je bil, ko je spoznala, da jaz ( kot naslednica kuhinje) nimam prav posebnih interesov. Vendar pa mami ni vedela, da jo občudujem pri tem kar dela in nikakor ji nebi hotela prikrajšati užitke strasti. Ker ona je zares stvar obvladala.

Jaz pa sem se iskala med vsemi temi tovornjaki, raketami in kulinaričnimi specialitetami. Vsi so nekaj znali, vsi so hodili v službo. In tudi jaz sem se odločila. Vrtec je moja služba. In moja naloga je da plešem, pojem in se igram. In ker sem se znašla med samimi velikimi talenti sem se kot lev borila za vsako pohvalo risbic, pesmic ali plesnih točk. In kar se mene tiče, sem hodila v "malo službo" za baletke. Vedno sem prirejala večerne predstave. Biznis mi je tudi dobro šel od rok. Izdelala sem vstopnice in pred vhodom v dnevno sobo - to je baletni oder, je bilo treba plačati - 1 dinar. Če mi niso ploskali ali kazali navdušenja, sem jih opomnila, da v "zaresnih" gledališčih ljudje to počnejo. In ustregli so mi. Najbolj vesela sem bila tistih večerov, ko smo bili skupaj. Na kavču sem se crkljala z vsemi in za trenutek pozabila, da sem v službi. Bila sem le otrok. 

Ko umre nekdo, ki ti je zelo blizu

Ko umre nekdo, ki ti je blizu

Otrpnila sem. Vse v meni je obstalo in le upanja sem se oklepala. Potem pa so solze same tekle po licih in nisem jih skrivala. Pritisk iz grla in tisoč misli ... nisem več čutila sveta okrog sebe...bila sem le jaz in moj fokus. Nikakor nisem mogla dojeti kaj piše v SMS sporočilu.

30.3.2011 Takoj po malici, ko sem čutila, da moram čim prej nazaj v pisarno. " Petra, menda se je zgodila nesreča v gozdu - pri podiranju lesa". 

Vstala sem in rekla:" oče se je poškodoval, grem na urgenco". Sodelavke so s pogledi sočutja , žalosti, šoka in še česa dale vedeti: "Pojdi". 

Tekla sem na urgenco, da bom tam pričakala očeta, da ga primem za roko, da mu dam vso energijo za borbo z življenjem in da bom vsakemu slehernemu zdravniku naročila naj se potrudi, ker jaz še nisem pripravljena izgubiti očeta. 

Sledilo je novo SMS sporočilo: "Petra, žal je bilo usodno za očeta. Moje iskrene sožalje." Ne utolažljivo sem jokala na poti do pisarne. Želela sem si, da bi za trenutek izginila. Da bi lahko zakričala: "NEEE!!!"

In nikoli več ga nisem videla. Policisti mi niso dovolili, da se poslovim na kraju nesreče. Naslonila sem se na veličastno bukev v njegovem gozdu in jo objemala. Govorila sem ji, kot da se pogovarjam z očetom, a v resnici sem pomirjala sebe. 

Kako naj zdaj vse to povem mami in bratu, ki je na vožnji sredi Nemčije? Kako naj skrijem bolečino pred hčerko, ki ima dedka neizmerno rada? Močna moram biti. To sem si dopovedala tako zabičano, da sem dejansko bila močna. Dejstva, da je oče umrl ne morem spremeniti. A kar čutim v sebi je nemogoče povedati. 

Sledile so priprave na pogreb. In vse je hitro minilo. 

Leto dni sem ignorirala očetovo smrt. Upala sem, da sem prebolela in da izgube ne bom po doživljala. A zdaj je v vsej svoji veličini privrela na plan. Že štiri mesece se borim sama s sabo. Ne morem si pomagati. 

Oče je bil moj vzor, vodnik, zaupnik, podpornik, kritik, učitelj. Zdaj vidim, da je bil tako globok del mene, da sem izgubila del sebe, ko je odšel. 

Vsemogoče so mi že počenjali ljudje ampak je zanemarljivo v primerjavi z izgubo osebe, ki je bila moj angel varuh ( človek, ki te ima brezpogojno rad, in obvlada situacijo). 

In na to se ne moreš pripraviti, niti navaditi. Preprosto te nekako premakne. Vrže te ob zid in te razmrcvari in razpase se po celem telesu, po čustvih in duši. Prav občutim, kako moje telo razjeda bolečina izgube. Kako mojo dušo grize osamljenost. In kako moja čustva nihajo. 

Ljudje, ne znam opisati kako malega se človek lahko počuti, ko odide za vedno tisti žarek upanja. 

Vem, da si moram dovoliti čutiti izgubo, da se izlije iz mene, vendar manjko je enak. A tu ne smem obstati. Že takoj se zavem, da si ne bom naredila usluge, če bom predolgo žalovala. Da moram po brskati za pravimi vrednotami in oče zagotovo ne bi bil vesel, če bi videl mojo bolečino. 

Dodaten kamen, ki je bil vržen vame moram vgraditi v pot odraščanja. Ta kamen bo vzidan na poseben način. Čeprav je najlepši bo najbolj bolel, ko se bom vsako leto spotaknila ob njega. 

Pogrešam ga. In ja, zato imam probleme. 

Mnogi pred mano so to že doživeli in mnogi še bodo. Jaz se trenutno ukvarjam z žalovanjem in nimam drugih interesov. Ne želim si družbe, ne želim si bližine in ne želim sočutja. Hočem biti sama in preboleti izgubo. 

Ko bom prehodila najbolj intimne dele bolečine bom prosila za objem in pogovor. Prosim, imejte potrpljenje z mano, ker je res hudo. In prosim, pričakajte me z objemom, ko bom lahko spet čutila veselje - da bom lahko spet nasmejan sonček. 

(ne)Prilagojeni

Skratka o neprilagojenosti.

Že nekaj časa opažam, da se mladi ljudje sprašujejo, zakaj tako slabo sodijo v to družbo. Predvidevam, da so verjetno take vrste kot jaz, če se družijo z menoj.

Ko sem bila še mlajša se s tem pojmom (neprilagojen) nisem znala soočati. Frustracije so se kar kopičile. In kot da je nekdo odmašil moja ušesa sem kar naenkrat zaslišala iz vseh koncev in krajev: ti si čudna...sej veš, mal si posebna...s tabo se je nemogoče pogovorit itd.

Seveda nisem tak as, da bi zamahnila z roko in rekla kaj me briga. Odvihrala sem vsa užaljena in prizadeta v svojo sobo. Zaprla sem se v osamo in jokala. Najprej zaradi užaljenosti. Potem sem jokala zaradi jeze, nato še zaradi nemoči. In zakaj sem ravno jaz tako nenormalna, čudna in konfliktna oseba. Vse kar si želim je, da  bi ta svet videl, da nisem mislila nič slabega. 

Ko se je poplava solz umirila sem se pa le spomnila. Kolikor sem opazovala okolico okoli sebe še nisem srečala niti enega popolnega še manj normalnega človeka. Čisto vsak ima en defekt ( verjetno več kot enega).

No vredu, ta svet očitno tako funkcionira, da vsak ravna po svoje. Vsak govori po svoje. Vsak razmišlja po svoje. In potem, ko se zapletemo v neke odnose in pogovore se rodijo kaotične dogodivščine. Pa saj s tem ni nič narobe, če le ne zaidemo na osebni nivo.

Jaz lahko dolgo časa prenašam, da mi nekdo govori, kako bi bilo prav, lahko prenašam, kako bi bilo treba nekaj narediti in lahko toleriram, da se nič ne naredi. Ampak znorim, ko mi kdo začne očitati, kaj vse nisem naredila.

Glejte, sveta okoli sebe nikoli ni lahko prenašati. Za tiste, ki ti je mar se potrudiš, za ostale pa se ne smeš.

In prepiranje (izmenjava mnenj) je za zrele ljudi. Tisti, ki želijo rešiti problem se morajo najprej povprašati pri sebi, če je morda napaka v njih, potem pa pripravljeni na konsenz imeti pripravljeno tudi rešitev. Poleg tega pa tudi predvideti, da do rešitve morda ne bo kar takoj prišlo.

Tisti, ki se radi prepirajo samo zato, da se jim v življenju nekaj dogaja in uživajo v nesmiselnih zahtevah, zavidanju, izsiljevanju in trenutnih izlivih samoljubja, pa si lahko najdejo kakšne prilagojene in normalen ljudi za vse svoje početje.

Biti neprilagojen je pogumno.

Ker naskrivaj bi tudi vsi tisti, ki pametujejo o neprilagojenih članih družbe, želeli enkrat doseči to stanje. A se bojijo, da bi jih že naslednji val pogoltnil nazaj v vsakdanjik povprečnega.

In kako se rodi neprilagojen član družbe. Tako, da ravna po svoji vesti. Da bo lahko sam sebi pogledal v oči, da ga ne preganjajo ponoči hude travme. Neprilagojen član družbe se zna opravičiti za svoja dejanja, če ugotovi, da je koga nehote prizadel. Zna prositi za odpuščanje. Vendar ne opravičuje se kadar ve, da ni naredil nič narobe, še sploh pa, če ni hotel sodelovati v nespametnih idejah prilagojenih in normalnih ljudi.

Popolnih ljudi ni.

Od sebe ne pričakujem popolnosti ampak je moj cilj čim bolje obvladati situacije, ki se mi pripeljejo na življenjsko pot izkušenj. In tudi od drugih ne pričakujem da bodo popolni. Ker ne vidimo drug drugemu v glavo. Verjamem pa, da ima vsakdo svojo razlago, zakaj ravna v življenju tako kot ravna.

Torej razlika med prilagojenimi in neprilagojenimi je le v zavedanju. 

In nikoli se ne bo zgodilo, da bomo vsi enako razviti v danem trenutku.

Nasvet: " Prilagojeni člani družbe,  čim prej se začnite učiti od neprilagojenih." 

Obliži in povoji za srce

Bil je zadnji vikend v maju. Jaz pa spet zbolim. Z visoko vročino se družim med rjuhami svoje male bele sobice. 

Začelo se je s tresenjem od šibkosti, potem me je oblival mrzel pot in končno me je v posteljo položila vročina. Tista visoke stopnje, ko se ti že malo blede. Tako zelo sem si želela, da bi imela pri roki tisto čarobno čašo zdravilne tekočine, ki v trenutku izboljša stanje. In ko sem pomislila, da bi morda pomagal že kakšen čaj, sem ob misli, na vstajanje iz postelje v trenutku opustila idejo. 

"No, kje je zdaj kakšen zdravnik?" sem malo med solzami in v smiljenju sami sebi rekla polglasno. 

Zaspala v blodnjave in kar duhovito je bilo, ko sem pred sabo zagledala rožast rešilni avto, ki je pripeljal s sireno, ki je spominjala na otroško pesmico. Iz njega pa stopi gospod zdravnik. No, tale je bil malo raztresen in zmeden, s prevelikim rdečim nosom in pomečkanim belim plaščem. Ves napet išče recepte in zdravniško torbo iz katere štrlijo veliki srčki.  Ozira se po pacientih in zagleda mene. Nekako sva ugotovila, da je torej namenjen k meni. Začudeno me opazuje, potem pa slabe volje vzdihne in se loti poslušanja mojega srca. Med tem pa sem morala kot mala deklica odgovarjati na vprašanja kot so na primer: če sem kaj pridna, če ubogam očeta in mamo, če pojem kosilo, in če sem se že naučila abecedo.... Nisem ga motila med njegovim delom. Pravzaprav sem se zabavala. Šlo mi je na smeh. Ker takšnega zdravnika še nisem srečala. 

Potem je prišlo vprašanje, ki ni bilo iz pravega programa. Vprašal me je, če berem pravljice. Prikimala sem. Takoj si je popravil očala, ki so mu med pregledom zlezla na konec nosu in se dvignil. "Aha! Kaj pa razumeš jih?"

Seveda jih razumem, to so pravzaprav življenjske resnice. 

"Tisto o zdravi lisici in bolnem volku poznaš?" Pritrdim in dodam, da mi jo je povedal oče. Zdravnik je pametno ugotovil, da je moj oče moder človek.

Gospod zdravnik se odloči, da bo z mano delil resnico o mojem zdravstvenem stanju in mi resno reče: "Hudo je, a k sreči razumeš pravljice."

Sredi vročinskih blodnjav sem ugotovila, da bo tale zdravnik verjetno produkt moje domišljije in da skoraj zagotovo z mano ni nič narobe. Sicer pa nimam časa, da bi imela kakšno smrtno bolezen, saj imam tule mladoletno hčerko, ki me nujno potrebuje še nekaj let, resno razmišljam še o kakšnem potepu po svetu, nisem še uresničila vseh svojih sanj, sploh pa še nisem srečala svojega princa (ne vem kje se tako dolgo obira) in nenazadnje vem, da so to le neke sanje. 

Moj zdravnik pa z obema rokama seže v svojo zdravniško torbo in zajame kup otroških obližev ter jih nasuje pred mene. Poleg njih zloži še pisane povoje. In mi v usta vtakne liziko. 

"Torej,  imaš zlomljeno srce. Saj ni čudno, če imaš pa navado, da vsem, ki imajo rahlo opraskano in malo obtolčeno srce hitiš nasproti z obliži in povoji. Draga deklica, obliže in povoje porabi za svoje srce. In zapomni si: ostala bo brazgotina, ki te bo občasno zaskelela, a to je le za opomin". Popravil si je očala, pogladil razmršene lase, rahlo se je nasmehnil, sedel v svoj otroški rešilni avto in se odpeljal. 

Jaz pa sem se lotila povijanja svojega srca. Nanj sem dala še kup otroških obližev. Moj srček je bil  zdaj pisano ovit in delovala je popravljen. Tudi počutila sem se bolje. 

Očitno je vročina popustila in zbudila sem se. Vsa premočena sem se odpravila v kopalnico gledat kako je z mojim srcem. Vse je bilo na mestu. Pod tušem pa sem vseeno delala zaključek. Svoje povoje in obliže res preveč delim naokoli. Še sreča, da nimam zlomljenega srčka. In na tisto zgodbo o polomljenem volku, ki okrog prenaša zdravo lisico tudi ne bom pozabila. 

Prav tako pa sem prišla tudi do nove modrosti: tistim, ki glasno stokajo zagotovo nič ne manjka in če jim pomagaš lahko resno zboliš.