(ne)Prilagojeni

Skratka o neprilagojenosti.

Že nekaj časa opažam, da se mladi ljudje sprašujejo, zakaj tako slabo sodijo v to družbo. Predvidevam, da so verjetno take vrste kot jaz, če se družijo z menoj.

Ko sem bila še mlajša se s tem pojmom (neprilagojen) nisem znala soočati. Frustracije so se kar kopičile. In kot da je nekdo odmašil moja ušesa sem kar naenkrat zaslišala iz vseh koncev in krajev: ti si čudna...sej veš, mal si posebna...s tabo se je nemogoče pogovorit itd.

Seveda nisem tak as, da bi zamahnila z roko in rekla kaj me briga. Odvihrala sem vsa užaljena in prizadeta v svojo sobo. Zaprla sem se v osamo in jokala. Najprej zaradi užaljenosti. Potem sem jokala zaradi jeze, nato še zaradi nemoči. In zakaj sem ravno jaz tako nenormalna, čudna in konfliktna oseba. Vse kar si želim je, da  bi ta svet videl, da nisem mislila nič slabega. 

Ko se je poplava solz umirila sem se pa le spomnila. Kolikor sem opazovala okolico okoli sebe še nisem srečala niti enega popolnega še manj normalnega človeka. Čisto vsak ima en defekt ( verjetno več kot enega).

No vredu, ta svet očitno tako funkcionira, da vsak ravna po svoje. Vsak govori po svoje. Vsak razmišlja po svoje. In potem, ko se zapletemo v neke odnose in pogovore se rodijo kaotične dogodivščine. Pa saj s tem ni nič narobe, če le ne zaidemo na osebni nivo.

Jaz lahko dolgo časa prenašam, da mi nekdo govori, kako bi bilo prav, lahko prenašam, kako bi bilo treba nekaj narediti in lahko toleriram, da se nič ne naredi. Ampak znorim, ko mi kdo začne očitati, kaj vse nisem naredila.

Glejte, sveta okoli sebe nikoli ni lahko prenašati. Za tiste, ki ti je mar se potrudiš, za ostale pa se ne smeš.

In prepiranje (izmenjava mnenj) je za zrele ljudi. Tisti, ki želijo rešiti problem se morajo najprej povprašati pri sebi, če je morda napaka v njih, potem pa pripravljeni na konsenz imeti pripravljeno tudi rešitev. Poleg tega pa tudi predvideti, da do rešitve morda ne bo kar takoj prišlo.

Tisti, ki se radi prepirajo samo zato, da se jim v življenju nekaj dogaja in uživajo v nesmiselnih zahtevah, zavidanju, izsiljevanju in trenutnih izlivih samoljubja, pa si lahko najdejo kakšne prilagojene in normalen ljudi za vse svoje početje.

Biti neprilagojen je pogumno.

Ker naskrivaj bi tudi vsi tisti, ki pametujejo o neprilagojenih članih družbe, želeli enkrat doseči to stanje. A se bojijo, da bi jih že naslednji val pogoltnil nazaj v vsakdanjik povprečnega.

In kako se rodi neprilagojen član družbe. Tako, da ravna po svoji vesti. Da bo lahko sam sebi pogledal v oči, da ga ne preganjajo ponoči hude travme. Neprilagojen član družbe se zna opravičiti za svoja dejanja, če ugotovi, da je koga nehote prizadel. Zna prositi za odpuščanje. Vendar ne opravičuje se kadar ve, da ni naredil nič narobe, še sploh pa, če ni hotel sodelovati v nespametnih idejah prilagojenih in normalnih ljudi.

Popolnih ljudi ni.

Od sebe ne pričakujem popolnosti ampak je moj cilj čim bolje obvladati situacije, ki se mi pripeljejo na življenjsko pot izkušenj. In tudi od drugih ne pričakujem da bodo popolni. Ker ne vidimo drug drugemu v glavo. Verjamem pa, da ima vsakdo svojo razlago, zakaj ravna v življenju tako kot ravna.

Torej razlika med prilagojenimi in neprilagojenimi je le v zavedanju. 

In nikoli se ne bo zgodilo, da bomo vsi enako razviti v danem trenutku.

Nasvet: " Prilagojeni člani družbe,  čim prej se začnite učiti od neprilagojenih."