Obliži in povoji za srce

Bil je zadnji vikend v maju. Jaz pa spet zbolim. Z visoko vročino se družim med rjuhami svoje male bele sobice. 

Začelo se je s tresenjem od šibkosti, potem me je oblival mrzel pot in končno me je v posteljo položila vročina. Tista visoke stopnje, ko se ti že malo blede. Tako zelo sem si želela, da bi imela pri roki tisto čarobno čašo zdravilne tekočine, ki v trenutku izboljša stanje. In ko sem pomislila, da bi morda pomagal že kakšen čaj, sem ob misli, na vstajanje iz postelje v trenutku opustila idejo. 

"No, kje je zdaj kakšen zdravnik?" sem malo med solzami in v smiljenju sami sebi rekla polglasno. 

Zaspala v blodnjave in kar duhovito je bilo, ko sem pred sabo zagledala rožast rešilni avto, ki je pripeljal s sireno, ki je spominjala na otroško pesmico. Iz njega pa stopi gospod zdravnik. No, tale je bil malo raztresen in zmeden, s prevelikim rdečim nosom in pomečkanim belim plaščem. Ves napet išče recepte in zdravniško torbo iz katere štrlijo veliki srčki.  Ozira se po pacientih in zagleda mene. Nekako sva ugotovila, da je torej namenjen k meni. Začudeno me opazuje, potem pa slabe volje vzdihne in se loti poslušanja mojega srca. Med tem pa sem morala kot mala deklica odgovarjati na vprašanja kot so na primer: če sem kaj pridna, če ubogam očeta in mamo, če pojem kosilo, in če sem se že naučila abecedo.... Nisem ga motila med njegovim delom. Pravzaprav sem se zabavala. Šlo mi je na smeh. Ker takšnega zdravnika še nisem srečala. 

Potem je prišlo vprašanje, ki ni bilo iz pravega programa. Vprašal me je, če berem pravljice. Prikimala sem. Takoj si je popravil očala, ki so mu med pregledom zlezla na konec nosu in se dvignil. "Aha! Kaj pa razumeš jih?"

Seveda jih razumem, to so pravzaprav življenjske resnice. 

"Tisto o zdravi lisici in bolnem volku poznaš?" Pritrdim in dodam, da mi jo je povedal oče. Zdravnik je pametno ugotovil, da je moj oče moder človek.

Gospod zdravnik se odloči, da bo z mano delil resnico o mojem zdravstvenem stanju in mi resno reče: "Hudo je, a k sreči razumeš pravljice."

Sredi vročinskih blodnjav sem ugotovila, da bo tale zdravnik verjetno produkt moje domišljije in da skoraj zagotovo z mano ni nič narobe. Sicer pa nimam časa, da bi imela kakšno smrtno bolezen, saj imam tule mladoletno hčerko, ki me nujno potrebuje še nekaj let, resno razmišljam še o kakšnem potepu po svetu, nisem še uresničila vseh svojih sanj, sploh pa še nisem srečala svojega princa (ne vem kje se tako dolgo obira) in nenazadnje vem, da so to le neke sanje. 

Moj zdravnik pa z obema rokama seže v svojo zdravniško torbo in zajame kup otroških obližev ter jih nasuje pred mene. Poleg njih zloži še pisane povoje. In mi v usta vtakne liziko. 

"Torej,  imaš zlomljeno srce. Saj ni čudno, če imaš pa navado, da vsem, ki imajo rahlo opraskano in malo obtolčeno srce hitiš nasproti z obliži in povoji. Draga deklica, obliže in povoje porabi za svoje srce. In zapomni si: ostala bo brazgotina, ki te bo občasno zaskelela, a to je le za opomin". Popravil si je očala, pogladil razmršene lase, rahlo se je nasmehnil, sedel v svoj otroški rešilni avto in se odpeljal. 

Jaz pa sem se lotila povijanja svojega srca. Nanj sem dala še kup otroških obližev. Moj srček je bil  zdaj pisano ovit in delovala je popravljen. Tudi počutila sem se bolje. 

Očitno je vročina popustila in zbudila sem se. Vsa premočena sem se odpravila v kopalnico gledat kako je z mojim srcem. Vse je bilo na mestu. Pod tušem pa sem vseeno delala zaključek. Svoje povoje in obliže res preveč delim naokoli. Še sreča, da nimam zlomljenega srčka. In na tisto zgodbo o polomljenem volku, ki okrog prenaša zdravo lisico tudi ne bom pozabila. 

Prav tako pa sem prišla tudi do nove modrosti: tistim, ki glasno stokajo zagotovo nič ne manjka in če jim pomagaš lahko resno zboliš.