Ko umre nekdo, ki ti je zelo blizu

Ko umre nekdo, ki ti je blizu

Otrpnila sem. Vse v meni je obstalo in le upanja sem se oklepala. Potem pa so solze same tekle po licih in nisem jih skrivala. Pritisk iz grla in tisoč misli ... nisem več čutila sveta okrog sebe...bila sem le jaz in moj fokus. Nikakor nisem mogla dojeti kaj piše v SMS sporočilu.

30.3.2011 Takoj po malici, ko sem čutila, da moram čim prej nazaj v pisarno. " Petra, menda se je zgodila nesreča v gozdu - pri podiranju lesa". 

Vstala sem in rekla:" oče se je poškodoval, grem na urgenco". Sodelavke so s pogledi sočutja , žalosti, šoka in še česa dale vedeti: "Pojdi". 

Tekla sem na urgenco, da bom tam pričakala očeta, da ga primem za roko, da mu dam vso energijo za borbo z življenjem in da bom vsakemu slehernemu zdravniku naročila naj se potrudi, ker jaz še nisem pripravljena izgubiti očeta. 

Sledilo je novo SMS sporočilo: "Petra, žal je bilo usodno za očeta. Moje iskrene sožalje." Ne utolažljivo sem jokala na poti do pisarne. Želela sem si, da bi za trenutek izginila. Da bi lahko zakričala: "NEEE!!!"

In nikoli več ga nisem videla. Policisti mi niso dovolili, da se poslovim na kraju nesreče. Naslonila sem se na veličastno bukev v njegovem gozdu in jo objemala. Govorila sem ji, kot da se pogovarjam z očetom, a v resnici sem pomirjala sebe. 

Kako naj zdaj vse to povem mami in bratu, ki je na vožnji sredi Nemčije? Kako naj skrijem bolečino pred hčerko, ki ima dedka neizmerno rada? Močna moram biti. To sem si dopovedala tako zabičano, da sem dejansko bila močna. Dejstva, da je oče umrl ne morem spremeniti. A kar čutim v sebi je nemogoče povedati. 

Sledile so priprave na pogreb. In vse je hitro minilo. 

Leto dni sem ignorirala očetovo smrt. Upala sem, da sem prebolela in da izgube ne bom po doživljala. A zdaj je v vsej svoji veličini privrela na plan. Že štiri mesece se borim sama s sabo. Ne morem si pomagati. 

Oče je bil moj vzor, vodnik, zaupnik, podpornik, kritik, učitelj. Zdaj vidim, da je bil tako globok del mene, da sem izgubila del sebe, ko je odšel. 

Vsemogoče so mi že počenjali ljudje ampak je zanemarljivo v primerjavi z izgubo osebe, ki je bila moj angel varuh ( človek, ki te ima brezpogojno rad, in obvlada situacijo). 

In na to se ne moreš pripraviti, niti navaditi. Preprosto te nekako premakne. Vrže te ob zid in te razmrcvari in razpase se po celem telesu, po čustvih in duši. Prav občutim, kako moje telo razjeda bolečina izgube. Kako mojo dušo grize osamljenost. In kako moja čustva nihajo. 

Ljudje, ne znam opisati kako malega se človek lahko počuti, ko odide za vedno tisti žarek upanja. 

Vem, da si moram dovoliti čutiti izgubo, da se izlije iz mene, vendar manjko je enak. A tu ne smem obstati. Že takoj se zavem, da si ne bom naredila usluge, če bom predolgo žalovala. Da moram po brskati za pravimi vrednotami in oče zagotovo ne bi bil vesel, če bi videl mojo bolečino. 

Dodaten kamen, ki je bil vržen vame moram vgraditi v pot odraščanja. Ta kamen bo vzidan na poseben način. Čeprav je najlepši bo najbolj bolel, ko se bom vsako leto spotaknila ob njega. 

Pogrešam ga. In ja, zato imam probleme. 

Mnogi pred mano so to že doživeli in mnogi še bodo. Jaz se trenutno ukvarjam z žalovanjem in nimam drugih interesov. Ne želim si družbe, ne želim si bližine in ne želim sočutja. Hočem biti sama in preboleti izgubo. 

Ko bom prehodila najbolj intimne dele bolečine bom prosila za objem in pogovor. Prosim, imejte potrpljenje z mano, ker je res hudo. In prosim, pričakajte me z objemom, ko bom lahko spet čutila veselje - da bom lahko spet nasmejan sonček.