Ko umre nekdo, ki ti je zelo blizu

Ko umre nekdo, ki ti je blizu

Otrpnila sem. Vse v meni je obstalo in le upanja sem se oklepala. Potem pa so solze same tekle po licih in nisem jih skrivala. Pritisk iz grla in tisoč misli ... nisem več čutila sveta okrog sebe...bila sem le jaz in moj fokus. Nikakor nisem mogla dojeti kaj piše v SMS sporočilu.

30.3.2011 Takoj po malici, ko sem čutila, da moram čim prej nazaj v pisarno. " Petra, menda se je zgodila nesreča v gozdu - pri podiranju lesa". 

Vstala sem in rekla:" oče se je poškodoval, grem na urgenco". Sodelavke so s pogledi sočutja , žalosti, šoka in še česa dale vedeti: "Pojdi". 

Tekla sem na urgenco, da bom tam pričakala očeta, da ga primem za roko, da mu dam vso energijo za borbo z življenjem in da bom vsakemu slehernemu zdravniku naročila naj se potrudi, ker jaz še nisem pripravljena izgubiti očeta. 

Sledilo je novo SMS sporočilo: "Petra, žal je bilo usodno za očeta. Moje iskrene sožalje." Ne utolažljivo sem jokala na poti do pisarne. Želela sem si, da bi za trenutek izginila. Da bi lahko zakričala: "NEEE!!!"

In nikoli več ga nisem videla. Policisti mi niso dovolili, da se poslovim na kraju nesreče. Naslonila sem se na veličastno bukev v njegovem gozdu in jo objemala. Govorila sem ji, kot da se pogovarjam z očetom, a v resnici sem pomirjala sebe. 

Kako naj zdaj vse to povem mami in bratu, ki je na vožnji sredi Nemčije? Kako naj skrijem bolečino pred hčerko, ki ima dedka neizmerno rada? Močna moram biti. To sem si dopovedala tako zabičano, da sem dejansko bila močna. Dejstva, da je oče umrl ne morem spremeniti. A kar čutim v sebi je nemogoče povedati. 

Sledile so priprave na pogreb. In vse je hitro minilo. 

Leto dni sem ignorirala očetovo smrt. Upala sem, da sem prebolela in da izgube ne bom po doživljala. A zdaj je v vsej svoji veličini privrela na plan. Že štiri mesece se borim sama s sabo. Ne morem si pomagati. 

Oče je bil moj vzor, vodnik, zaupnik, podpornik, kritik, učitelj. Zdaj vidim, da je bil tako globok del mene, da sem izgubila del sebe, ko je odšel. 

Vsemogoče so mi že počenjali ljudje ampak je zanemarljivo v primerjavi z izgubo osebe, ki je bila moj angel varuh ( človek, ki te ima brezpogojno rad, in obvlada situacijo). 

In na to se ne moreš pripraviti, niti navaditi. Preprosto te nekako premakne. Vrže te ob zid in te razmrcvari in razpase se po celem telesu, po čustvih in duši. Prav občutim, kako moje telo razjeda bolečina izgube. Kako mojo dušo grize osamljenost. In kako moja čustva nihajo. 

Ljudje, ne znam opisati kako malega se človek lahko počuti, ko odide za vedno tisti žarek upanja. 

Vem, da si moram dovoliti čutiti izgubo, da se izlije iz mene, vendar manjko je enak. A tu ne smem obstati. Že takoj se zavem, da si ne bom naredila usluge, če bom predolgo žalovala. Da moram po brskati za pravimi vrednotami in oče zagotovo ne bi bil vesel, če bi videl mojo bolečino. 

Dodaten kamen, ki je bil vržen vame moram vgraditi v pot odraščanja. Ta kamen bo vzidan na poseben način. Čeprav je najlepši bo najbolj bolel, ko se bom vsako leto spotaknila ob njega. 

Pogrešam ga. In ja, zato imam probleme. 

Mnogi pred mano so to že doživeli in mnogi še bodo. Jaz se trenutno ukvarjam z žalovanjem in nimam drugih interesov. Ne želim si družbe, ne želim si bližine in ne želim sočutja. Hočem biti sama in preboleti izgubo. 

Ko bom prehodila najbolj intimne dele bolečine bom prosila za objem in pogovor. Prosim, imejte potrpljenje z mano, ker je res hudo. In prosim, pričakajte me z objemom, ko bom lahko spet čutila veselje - da bom lahko spet nasmejan sonček. 

(ne)Prilagojeni

Skratka o neprilagojenosti.

Že nekaj časa opažam, da se mladi ljudje sprašujejo, zakaj tako slabo sodijo v to družbo. Predvidevam, da so verjetno take vrste kot jaz, če se družijo z menoj.

Ko sem bila še mlajša se s tem pojmom (neprilagojen) nisem znala soočati. Frustracije so se kar kopičile. In kot da je nekdo odmašil moja ušesa sem kar naenkrat zaslišala iz vseh koncev in krajev: ti si čudna...sej veš, mal si posebna...s tabo se je nemogoče pogovorit itd.

Seveda nisem tak as, da bi zamahnila z roko in rekla kaj me briga. Odvihrala sem vsa užaljena in prizadeta v svojo sobo. Zaprla sem se v osamo in jokala. Najprej zaradi užaljenosti. Potem sem jokala zaradi jeze, nato še zaradi nemoči. In zakaj sem ravno jaz tako nenormalna, čudna in konfliktna oseba. Vse kar si želim je, da  bi ta svet videl, da nisem mislila nič slabega. 

Ko se je poplava solz umirila sem se pa le spomnila. Kolikor sem opazovala okolico okoli sebe še nisem srečala niti enega popolnega še manj normalnega človeka. Čisto vsak ima en defekt ( verjetno več kot enega).

No vredu, ta svet očitno tako funkcionira, da vsak ravna po svoje. Vsak govori po svoje. Vsak razmišlja po svoje. In potem, ko se zapletemo v neke odnose in pogovore se rodijo kaotične dogodivščine. Pa saj s tem ni nič narobe, če le ne zaidemo na osebni nivo.

Jaz lahko dolgo časa prenašam, da mi nekdo govori, kako bi bilo prav, lahko prenašam, kako bi bilo treba nekaj narediti in lahko toleriram, da se nič ne naredi. Ampak znorim, ko mi kdo začne očitati, kaj vse nisem naredila.

Glejte, sveta okoli sebe nikoli ni lahko prenašati. Za tiste, ki ti je mar se potrudiš, za ostale pa se ne smeš.

In prepiranje (izmenjava mnenj) je za zrele ljudi. Tisti, ki želijo rešiti problem se morajo najprej povprašati pri sebi, če je morda napaka v njih, potem pa pripravljeni na konsenz imeti pripravljeno tudi rešitev. Poleg tega pa tudi predvideti, da do rešitve morda ne bo kar takoj prišlo.

Tisti, ki se radi prepirajo samo zato, da se jim v življenju nekaj dogaja in uživajo v nesmiselnih zahtevah, zavidanju, izsiljevanju in trenutnih izlivih samoljubja, pa si lahko najdejo kakšne prilagojene in normalen ljudi za vse svoje početje.

Biti neprilagojen je pogumno.

Ker naskrivaj bi tudi vsi tisti, ki pametujejo o neprilagojenih članih družbe, želeli enkrat doseči to stanje. A se bojijo, da bi jih že naslednji val pogoltnil nazaj v vsakdanjik povprečnega.

In kako se rodi neprilagojen član družbe. Tako, da ravna po svoji vesti. Da bo lahko sam sebi pogledal v oči, da ga ne preganjajo ponoči hude travme. Neprilagojen član družbe se zna opravičiti za svoja dejanja, če ugotovi, da je koga nehote prizadel. Zna prositi za odpuščanje. Vendar ne opravičuje se kadar ve, da ni naredil nič narobe, še sploh pa, če ni hotel sodelovati v nespametnih idejah prilagojenih in normalnih ljudi.

Popolnih ljudi ni.

Od sebe ne pričakujem popolnosti ampak je moj cilj čim bolje obvladati situacije, ki se mi pripeljejo na življenjsko pot izkušenj. In tudi od drugih ne pričakujem da bodo popolni. Ker ne vidimo drug drugemu v glavo. Verjamem pa, da ima vsakdo svojo razlago, zakaj ravna v življenju tako kot ravna.

Torej razlika med prilagojenimi in neprilagojenimi je le v zavedanju. 

In nikoli se ne bo zgodilo, da bomo vsi enako razviti v danem trenutku.

Nasvet: " Prilagojeni člani družbe,  čim prej se začnite učiti od neprilagojenih."