Peskovnik

V peskovniku sem kdaj koga z lopatko natolkla. 

Ja, na videz nežna deklica, ki se je z vrstniki igrala v peskovniku, sem kdaj pa kdaj izgubila nadzor in koga natolkla z lopatko. Mogoče sem že zjutraj vstala z levo nogo. Mogoče je bil tak dan, da si nisem želela igranja v skupini in so me prisilili. Ali pa je preprosto bil kakšen, ki je imel preveč energije in me je živciral. Ne vem več. Ko me je minil napad, sem se zjokala in se opravičila.In najprej smo bili prijatelji. Kaj pa morem, če sem temperamentna.

S temperamentno žensko je življenje zanimivo. 

V peskovniku, kjer se igram, kot odrasla oseba, je življenje dinamično. Večino časa preživim v družbi in sem nasmejana, klepetava, zbijam šale in koga zafrkavam. Včasih pa pridem v PMS obdobje in takrat sitnarim. Sive lase mi dela tudi tekoči račun in sistem. Da o moških ne govorim. Otrokovo najstništvo še obvladujem. Ampak zgodi se, da se kdo znajde na nepravem mestu ob nepravem času. Dobi zalogaj pikrosti in sarkazma, ki ga premore moj besedni zaklad. 

Nisem ponosna na to vrsto zmogljivosti. Treniram odraslo in zrelo komunikacijo. Ob tem, pa ugotavljam, da se moja čustva ne izživijo na način, kakršnega moč začutim v sebi. Na zunaj delujem mirna, pogled odmaknem od objekta napada (da me ne razjari še bolj), štejem do deset (včasih do petdeset) in potem se pripravim, da bom z mirnim dihanjem in nizkim in počasnim govorom vzbujala občutek, da sem pripravljena mirno rešiti zadevo. Kar se res dogaja zgleda nekako takole: v trenutku, ko si kdo drzne čez moj rob, bi najraje vstala, dala roke ob bok in začela z visokim tonom naštevati, kaj vse si mislim o tem kar govori ali počne. Če se ne umakne in se mi postavi po robu, bi pa najraje kar skočila na žrtev in kot kakšen lačen lev s težko šapo k tlom pritisnila nadležno bitje. Za vsak slučaj z glavo k tlom, da se ne bi več slišalo tisto neumno blebetanje, ki me tako razjari. 

Vidim,  kako sofisticirano se znam obnašati. In koliko prepirov je bilo potrebno, da sem se začela "kulturno" obnašati. 

Opažam pa, da se ljudje zelo hitro naučimo tovrstnega kulturnega komuniciranja, vendar se še dolgo časa v pogovoru začuti, da si nismo vse povedali. In tako se sprašujem, če je sploh smiselno, da se takole kulturno prepiramo, saj s tem omogočamo, da si vsega ne povemo. Zdi se mi, da omogočamo neodraslim ljudem, ki niso pripravljeni slišati resnice, vse skupaj zaviti v lep ovoj.  In se delamo, da smo odrasli. 

Sklepam, da je to za to, ker otroci dejansko hitro pozabijo prepir s prijateljem in pretep z lopatko ne pomeni smrtnega sovraštva ampak ustvari možnost, da se sprostijo napetosti in na plan privrejo čustva. Saj za to jih imamo, da jih uporabljamo. Za jezo se hitro pojavijo solze in opravičilo. Za kaj takega pa verjetno odrasli ljudje nimamo časa, ker se nam mudi živeti naše zelo pomembno življenje. 

Danes bi mi bilo ljubše, če bi bila v peskovniku in stara 5.let. Spet me je nekdo iz peskovnika razjezil in bi ga z veseljem natolkla z lopatko, saj bi se že čez nekaj trenutkov, skozi solze smehljala in se objemala.