Nenadne odločitve

Entuziazem? 

Poznate tisti občutek, ko ste še pred pol ure bili nasmejani in še čisto v prihodnosti, da se zgodi nekaj čudovitega? In potem, kot da šine v zaporedje čudovitih slik motnja. Opozorilo, ki zresni obraz in rožnata slika postane črno bela.

Meni se to pogosto dogaja. 

Hitro se navdušim. Moji občutki se vznemirijo in um začne ustvarjati film čudovitih scenarijev in drvim skupaj s hormoni. Vmes se pojavi kakšen siv prizor, a ga razumem kot tiste naporne in tumaste reklame med dobrim filmom. In že se trudim popraviti občutek na plus. Vzpostavim takoj nove možnosti za imeti se spet harmonično. 

Ti sivi prizori so opozorila, ki jih vztrajno zanikam, čeprav vem, da ni vse tako rožnato. Dejstvo je, da si nočem priznati in rinem z glavo naprej. Verjetno je entuziazem še tako močan, da še ne dovolim sprejeti realnih dejstev. Ker so tako dolgočasna in monotona. 

Na koncu poti sem razočarana. Zgodba ne gre po mojem čudovitem scenariju in vedno se zgodi, da se utrudim. Izčrpam zalogo scen, dialogov, monologov in naukov. In ker ne dobim želenega rezultata zares vidim, vidim tisto črno belo različico filma. 

Potem se nenadoma odločim, da je konec s tem filmom. Užaljena sem, ker okolica ne sodeluje. Kot da niso prebrali scenarija ali pa da nisem izbrala pravega igralca, ki razume kakšno vlogo sem mu dodelila. Ne vidijo, kako čudovit film bi lahko naredili v realnem življenju. 

Potem nastopi žalost in utrujenost. Veliko spim. Zaprem se vase. Premlevam, kje sem se uštela. 

Po premisleku vidim, da nisem hotela videti opozorilnih "reklam" in tudi resno jih nisem vzela. Tako samozavestna sem, da me nihče ne more ustaviti, tudi življenje ne. Za trenutni projekt, se potem tudi sama strinjam, da je za v smeti in si mislim, da sem se spet nekaj naučila. 

Zelo bogata sem že - z izkušnjami, a še vedno ne jemljem resno opozoril.  Še vedno verjamem, da najboljše stvari pridejo nekoliko z zamikom. Čim večkrat moraš poskusiti, v nove filme vnašati znanje izkušenj in enkrat ti potem uspe. S pravo okolico in s pravimi igralci. 

Filme, ki jih pišem so zahtevni, veliki in širijo obzorja, imajo noto, ki sega v prihodnost, zmore dajati vrednost sedanjosti in črpa iz preteklosti. Če moram biti tista, ki kaže pot drugim, bom z veseljem. Za sebe vem, da zmorem priznati zmoto, se nasmehniti in pogledati, kje sem zgrešila tisto ta pravo pot. Heroinja, ki gre z dvignjeno glavo, mečem ljubezni v roki in neustrašnim srcem tudi čez temačne gozdove, ko ne sveti luna in se pot ne vidi. 

Nekoč sem prebrala, da bi vsi radi bili junaki, ampak le nekateri se rodijo za takšne vloge. 

In biti junak, ni nekaj glamuroznega, je sila, ki ti ne da miru. Nikoli nisi miren na enem mestu, pot te vedno kliče in izziva. Za tiste, ki hodijo v prvih vrstah so nenadne odločitve zelo pomembne. Hitrih misli in pogumnega srca ter misel na šibkejše, ki jih moraš zaščititi. 

Vsi živimo življenje, ki je nekako film. Vsi igramo neke vloge. Vsi smo junaki za nekoga. Tako vem, da moj film ni edini in da smo vsi režiserji, scenaristi in radi imamo različne žanre.