Peskovnik

V peskovniku sem kdaj koga z lopatko natolkla. 

Ja, na videz nežna deklica, ki se je z vrstniki igrala v peskovniku, sem kdaj pa kdaj izgubila nadzor in koga natolkla z lopatko. Mogoče sem že zjutraj vstala z levo nogo. Mogoče je bil tak dan, da si nisem želela igranja v skupini in so me prisilili. Ali pa je preprosto bil kakšen, ki je imel preveč energije in me je živciral. Ne vem več. Ko me je minil napad, sem se zjokala in se opravičila.In najprej smo bili prijatelji. Kaj pa morem, če sem temperamentna.

S temperamentno žensko je življenje zanimivo. 

V peskovniku, kjer se igram, kot odrasla oseba, je življenje dinamično. Večino časa preživim v družbi in sem nasmejana, klepetava, zbijam šale in koga zafrkavam. Včasih pa pridem v PMS obdobje in takrat sitnarim. Sive lase mi dela tudi tekoči račun in sistem. Da o moških ne govorim. Otrokovo najstništvo še obvladujem. Ampak zgodi se, da se kdo znajde na nepravem mestu ob nepravem času. Dobi zalogaj pikrosti in sarkazma, ki ga premore moj besedni zaklad. 

Nisem ponosna na to vrsto zmogljivosti. Treniram odraslo in zrelo komunikacijo. Ob tem, pa ugotavljam, da se moja čustva ne izživijo na način, kakršnega moč začutim v sebi. Na zunaj delujem mirna, pogled odmaknem od objekta napada (da me ne razjari še bolj), štejem do deset (včasih do petdeset) in potem se pripravim, da bom z mirnim dihanjem in nizkim in počasnim govorom vzbujala občutek, da sem pripravljena mirno rešiti zadevo. Kar se res dogaja zgleda nekako takole: v trenutku, ko si kdo drzne čez moj rob, bi najraje vstala, dala roke ob bok in začela z visokim tonom naštevati, kaj vse si mislim o tem kar govori ali počne. Če se ne umakne in se mi postavi po robu, bi pa najraje kar skočila na žrtev in kot kakšen lačen lev s težko šapo k tlom pritisnila nadležno bitje. Za vsak slučaj z glavo k tlom, da se ne bi več slišalo tisto neumno blebetanje, ki me tako razjari. 

Vidim,  kako sofisticirano se znam obnašati. In koliko prepirov je bilo potrebno, da sem se začela "kulturno" obnašati. 

Opažam pa, da se ljudje zelo hitro naučimo tovrstnega kulturnega komuniciranja, vendar se še dolgo časa v pogovoru začuti, da si nismo vse povedali. In tako se sprašujem, če je sploh smiselno, da se takole kulturno prepiramo, saj s tem omogočamo, da si vsega ne povemo. Zdi se mi, da omogočamo neodraslim ljudem, ki niso pripravljeni slišati resnice, vse skupaj zaviti v lep ovoj.  In se delamo, da smo odrasli. 

Sklepam, da je to za to, ker otroci dejansko hitro pozabijo prepir s prijateljem in pretep z lopatko ne pomeni smrtnega sovraštva ampak ustvari možnost, da se sprostijo napetosti in na plan privrejo čustva. Saj za to jih imamo, da jih uporabljamo. Za jezo se hitro pojavijo solze in opravičilo. Za kaj takega pa verjetno odrasli ljudje nimamo časa, ker se nam mudi živeti naše zelo pomembno življenje. 

Danes bi mi bilo ljubše, če bi bila v peskovniku in stara 5.let. Spet me je nekdo iz peskovnika razjezil in bi ga z veseljem natolkla z lopatko, saj bi se že čez nekaj trenutkov, skozi solze smehljala in se objemala. 

Nenadne odločitve

Entuziazem? 

Poznate tisti občutek, ko ste še pred pol ure bili nasmejani in še čisto v prihodnosti, da se zgodi nekaj čudovitega? In potem, kot da šine v zaporedje čudovitih slik motnja. Opozorilo, ki zresni obraz in rožnata slika postane črno bela.

Meni se to pogosto dogaja. 

Hitro se navdušim. Moji občutki se vznemirijo in um začne ustvarjati film čudovitih scenarijev in drvim skupaj s hormoni. Vmes se pojavi kakšen siv prizor, a ga razumem kot tiste naporne in tumaste reklame med dobrim filmom. In že se trudim popraviti občutek na plus. Vzpostavim takoj nove možnosti za imeti se spet harmonično. 

Ti sivi prizori so opozorila, ki jih vztrajno zanikam, čeprav vem, da ni vse tako rožnato. Dejstvo je, da si nočem priznati in rinem z glavo naprej. Verjetno je entuziazem še tako močan, da še ne dovolim sprejeti realnih dejstev. Ker so tako dolgočasna in monotona. 

Na koncu poti sem razočarana. Zgodba ne gre po mojem čudovitem scenariju in vedno se zgodi, da se utrudim. Izčrpam zalogo scen, dialogov, monologov in naukov. In ker ne dobim želenega rezultata zares vidim, vidim tisto črno belo različico filma. 

Potem se nenadoma odločim, da je konec s tem filmom. Užaljena sem, ker okolica ne sodeluje. Kot da niso prebrali scenarija ali pa da nisem izbrala pravega igralca, ki razume kakšno vlogo sem mu dodelila. Ne vidijo, kako čudovit film bi lahko naredili v realnem življenju. 

Potem nastopi žalost in utrujenost. Veliko spim. Zaprem se vase. Premlevam, kje sem se uštela. 

Po premisleku vidim, da nisem hotela videti opozorilnih "reklam" in tudi resno jih nisem vzela. Tako samozavestna sem, da me nihče ne more ustaviti, tudi življenje ne. Za trenutni projekt, se potem tudi sama strinjam, da je za v smeti in si mislim, da sem se spet nekaj naučila. 

Zelo bogata sem že - z izkušnjami, a še vedno ne jemljem resno opozoril.  Še vedno verjamem, da najboljše stvari pridejo nekoliko z zamikom. Čim večkrat moraš poskusiti, v nove filme vnašati znanje izkušenj in enkrat ti potem uspe. S pravo okolico in s pravimi igralci. 

Filme, ki jih pišem so zahtevni, veliki in širijo obzorja, imajo noto, ki sega v prihodnost, zmore dajati vrednost sedanjosti in črpa iz preteklosti. Če moram biti tista, ki kaže pot drugim, bom z veseljem. Za sebe vem, da zmorem priznati zmoto, se nasmehniti in pogledati, kje sem zgrešila tisto ta pravo pot. Heroinja, ki gre z dvignjeno glavo, mečem ljubezni v roki in neustrašnim srcem tudi čez temačne gozdove, ko ne sveti luna in se pot ne vidi. 

Nekoč sem prebrala, da bi vsi radi bili junaki, ampak le nekateri se rodijo za takšne vloge. 

In biti junak, ni nekaj glamuroznega, je sila, ki ti ne da miru. Nikoli nisi miren na enem mestu, pot te vedno kliče in izziva. Za tiste, ki hodijo v prvih vrstah so nenadne odločitve zelo pomembne. Hitrih misli in pogumnega srca ter misel na šibkejše, ki jih moraš zaščititi. 

Vsi živimo življenje, ki je nekako film. Vsi igramo neke vloge. Vsi smo junaki za nekoga. Tako vem, da moj film ni edini in da smo vsi režiserji, scenaristi in radi imamo različne žanre.