In sanje so se začele kar na lepem...
Vem, da sem se poslovila od prijatelja in že komaj čakala, da se zlijem s posteljo v eno. Bila sem utrujena, ker je dan bil poln doživetij, pogovorov in dela. Spet sem razmišljala na vse strani. Dotikala sem se rešitev in nasprotij. Iskala sem pravi odgovor.
Vendar na kavču z Nejcem vedno najdem tudi tisti prijetni občutek, ko lahko govoriš na glas nesmiselne stavke, on pa temu primerno glasbo na YouTube-u, da bi moje misli in občutke spravil v povezavo. Kako presenečava drug drugega, kadar se takole hecama. Dva posebneža, ki govoriva jezik prijateljstva.
Ko greva na kavč, vsak na svojo stran, tako da sva pravokotno z glavami obrnjena drug proti drugemu, pomeni, da se bo začela nova psihološka urica. Kako inovativno sva rešila tole: hkrati sva pacient in psiholog.
Proti jutru pa sanjam, da sem sredi velike livade, kjer mirno teče reka in se v rokavu zateka v močvirnat romantičen košček zemlje, ki je obdan z mogočno vrbo in lepo pokošeno travo. Okrog mene pa veliko ljudi. Vsi so oblečeni praznično. Sprehajajo se. Veselje je v zraku. Jaz pa se od nekje vzamem in kar sodim v ta del zgodbe. Kot da se vse skupaj ne dogaja v tem času, ampak v nekem paralelnem. Tam nekje v letu 1923. Sklepam po oblačilih in po glasbi, ki igra v paviljonu tam zadaj.
Ob meni so bile prijateljice, ravnokar smo se smejale šali in počutila sem se čudovito. Na mojo pot prihaja neznan moški. A očitno se poznava. Pristopi k meni in me brez besed, le z nasmehom, ki ga vidiš tudi v očeh, prime za roko in odpelje. Presenečena sem bila. Padla sem v zgodbo, kjer nisem imela v roki scenarija tega filma. Vendar sem se odločila, da se te roke držim, ker me je držala tako prijetno. Stisk je bil jasen, vendar kljub temu dovolj rahel, da bi lahko spustila. In nisem. Obdržala sem roko v roki.
Tako sva se sprehajala. Srečevala ljudi, ki so naju (očitno) poznali. V pozdrav so se nama nasmihali in prijazno pokimali z glavo. Ta moj moški pa je še vedno molčal. Vsake toliko časa sem ga (neopazno) od strani pogledala, dokler ni opazil, da ga gledam in se ozrl proti meni. Takrat sem hitro pogledala stran, kot da nisem otročje zvedavo, pred nekaj trenutki zrla vanj. Bil je....ne ravno lepotec...a imel je nekaj, kar me je delalo radovedno. Počasi sem odkrivala barvo oči. Širino nasmeha. Mirnost glasu. Opazila sem, da je nekoliko višji od mene. Predvsem pa zelo prijeten.
Ves čas sem se zavedala, da nisem del te zgodbe, da sanjam. A kaj mi sporoča moja podzavest, da sanjam take sanje?... to je bilo moje vprašanje. In še v sanjah se sprašujem ....takoj sem prenehala in se prepustila, da bi se film lahko nadaljeval.
Takoj sem bila spet na livadi. Od daleč vidim stojnico s sadjem, drobnim pecivom in sladkornimi umetninami zavitimi v celofan. Od daleč vidim sveže, zrele temne fige. V ustih pa začutim opojnost tega sadeža. Kar vidim se, kako se lotim polovičenja fige, ker tako rada pogledam čudovito igro narave, drobnih pikic, ki tako hrustajo pod zobmi in lepoto barv od živo rdeče do nežno kremaste. Ja, fige pa ljubim.
Ko jaz sanjam o figi, pa moj spremljevalec, ki me še vedno drži za roko reče: "Poglej, fige imajo." Mene pa skoraj vrže na ta zadnjo, ne morem skriti navdušenja. In takrat sva se prvič spogledala. Potem sva se brez glasnega pogovarjanja, kar v mislih pogovorila do konca. "Ja, sem videla. A so tebi tudi všeč?" On mi odgovarja v trenutku: "Obožujem fige, tako kot ti!" (Spet se čudim čudežu, kako to, da se v sanjah vedno tako dobro pogovorimo, pa čeprav kar v mislih.)
Stopiva do stojnice in tega prej tako tihega moškega slišim jasno in glasno reči: " Merico fig, prosim. " - prevod: dobila sva jih pet. Papirnato vrečico je pridržal v eni roki, z drugo pa je segel po moji dlani in mi položil ves nakup v moje dlani in rekel: "Izvoli, te so zate."
Vsa sem bila ožarjena od veselja. Pa samo za fige se je šlo. Takoj sem odprla papirnato vrečico in vzela najlepšo figo ter mu jo ponudila. On pa jo je tako, kot sem prej sama v mislih polovičila figo, prepolovil in polovico ponudil meni.
Pa kje na svetu sem našla tega skrivnostnega moškega, ki ljubi fige in očitno ima rad tudi mene.
V sanjah sem ga potem nekje izgubila, ker sem kot po svoji stari navadi odtavala k drugim ljudem in pritegnilo me je k radovednosti tudi to, kar se je dogajalo na drugi strani rečnega brega. No, tega se več ne spominjam dobro. A dobro se spominjam, da sem se še večkrat ozrla, kje bom našla neznanca s figami. Zelo na daleč sem ga spet videla. Srečala sva se s pogledom. In zdelo se je, kot da tudi on s pogledom išče mene. Vendar se nisva več našla. Ves vrvež ljudi naju je odnesel vsakega na svojo stran. Pomislila sem, da bi ga morda našla v imeniku svojega mobitela, vendar sem ugotovila, da tega še niso odkrili v moji paralelni različici.
Potem sem se nasmehnila, ker sem se očitno že rahlo predramila.
Le kaj pomenijo moje sanje in zakaj se mi sanjajo, tega verjetno ne bom nikoli vedela. Vem pa, da sem se zbudila v čudovit dan, ki je bil poln presenečenj.
Če fige pomenijo: "To dream that you eat ripe figs, indicates that gains are ahead ", naj bodo ti dobički rezultati mojega dela.
In če neznanec pomeni: " If you dream of a man, you will learn something about yourself." naj se le naučim kaj novega o sebi - tega se vedno veselim.
Torej, intuitivno sem si že izbrala bogastvo (fige), ki je skrito znotraj mene, je pa možno, da se bom tega učila iz rok življenja (moški).
.jpg)