Odraščala sem v svetu odraslih. Staršem
sem se rodila bolj pozno. Verjetno sta se veselila, a moj prihod je postavil
življenje na glavo. Večno jokava in večno bolna dojenčica, ki se je rodila z
deformiranimi stopalci. Po enem letu rednih obiskov pri zdravnikih vseh vrst in
kljub moji nezainteresiranosti za hrano, še manj za spanje, se je življenje le
nekoliko umirilo. Shodila sem. Najprej sem začela po svoje potovati po kolenih,
nato pa sem lezla po kavčih in stolih, skrivala pod postelje in omare.
V vrtec sem rada hodila. Vendar
sem si želela v službo. Oče, mama in brat so počeli to. In vse so znali. Jaz pa
sem vedno spraševala in tuhtala, kako naj naredim vsaj tako dobro, da česa ne
pokvarim.
Oče je bil podjetnik. Delal je na
gradbiščih in me včasih vzel s sabo ( sicer se ne bi veliko videla). Vozil je
tudi tovornjak s prikolico. Brat je bil že starejši in je vse to že obvladal. Jaz
pa sem bila ravno tako velika kot velikanska tovornjakarska guma (malena).
In brata sem oboževala. Imel je
prijatelje in vsi so prihajali po mene v vrtec. Fantje so nato v parku kadili,
jaz pa sem se igrala. Brat me je jemal s sabo, včasih tudi na zmenek. (verjetno
me je imel na grbi). No potem je odšel v vojsko. Bil je v raketni enoti. Pet letna deklica pa je mislila, da je njen brat postal astronavt. In zdaj, ko je
obvladal avte, tovornjake, gradbene stroje in motor, zdaj verjetno zna že
toliko, da lahko vozi raketo - tako se mi je zdelo vse popolnoma logično.
A vsi so se mi smejali, ko sem
vsa ponosna domov primahala s risbico, na kateri je bila velika raketa iz nje
pa naj bi mahal moj brat. Tam je bil zaradi Tit(ot)a. Nisem pozabila narisati SFRJ zastave. Američani in rusi niso imeli pojma, da imajo v vesolju družbo. Živo se spominjam, kako sem
prijateljici Nataši pripovedovala, da ima bratova raketa take naprave, ki mu
vsak trenutek povedo, kje sem jaz. Tako lahko pazi na mene in na očka in
mamico. (Yeah right). Pa recite če nisem
bila napredna - verjetno za to, ker sem listala revijo Življenje in tehnika,
potem pa me je malo "zaneslo".
Ko sem izvedela kako je v resnici
z mojim bratom, sem se pošteno oddahnila. Ker roko na srce, biti čisto sam, tam
daleč v hladnem vesolju, brez prijateljev, verjetno sploh ne more biti zabavno.
Zato pa sem vsakič, ko sta starša pošiljala paket bratu, vanj priložila kupe
risbic. Obljubila sem, da mu vsak dan narišem eno in res sem jo, čeprav je
menda on upal, da se to ne bo zgodilo. Kasneje mi je bratov so-vojak
pripovedoval, kako zanimivo se mu je zdelo, ker je brat bil edini, ki je
dobival cele kupe risbic. Potem jim je pripovedoval o meni. In tako je v njem zrasla
želja, da bi imel hčerko. In dobil jo je še isto leto. Ime ji je dal ...Petra. Vendar
vam rečem, enkrat je bila pri nas na obisku (upam, da ne pride več). Škrat je.
In celo kodrasta je. Takšen škrat kot
sem bila jaz.
Moja mama, ona pa je bila
ekstrem posebne vrste. Stroga. Natančna. Vse po pravilih, brez odstopanj. In
vse pospravljeno, nobenega prahu nikjer, niti na rožah ne. Ampak, moja mami je
bila nadarjena kuharica. Delala je čudeže iz hrane. Kulinarični genij, ki se
spozna na okuse in oblike. Šolala se je v Hotelu Slon ( no to je bilo takrat
špica - jasno). V glavnem je vse okrog materine službe bilo izredno pomembno. Tako
zelo, da k njej v službo nisem smela, le na vratih sem lahko pokukala. Služba (delo) je materi predstavljala najvišjo obliko odgovornosti in predanosti. In v
svoji službeni kuhinji si ni želela moje nerodne prisotnosti. Če sem bila
"pridna" to pomeni, da nisem vdrla v kuhinjo, ampak sem na vratih
potrkala in se potem mirno usedla v jedilnico, sem dobila porcijo pomfrija,
nekaj dinarčkov in navodila, da moram takoj po glasbeni šoli domov. Nato sva
ponovili, kje morajo biti kazalci ure, ko bom čakala na avtobusni postaji .
Moja mami se je za velike
praznike vedno pripravila organizirano. Najprej smo pospravljale. Nato je
naredila jedilnik jedi, ki pritičejo prazniku in nato je sledil finančni načrt.
Takole opremljena s seznamom me je vzela s seboj po nakupih. Pri mesarju se je
stvar ponavadi zapletla. Tja sva šli najmanj trikrat in vsakič se je pogajala. Prvič
nikoli ni nič kupila, ker niso imeli pojma o kvalitetnem mesu, zato jim je najprej vse razložila. Drugič smo šle preveriti, če so ga že dobili ( ponavadi ni bila
zadovoljna), zato sva šle še tretjič. In to vse zaradi enega kosa mesa. Priznam
sram me je bilo. Mesar pa se je tudi mene bal, kadar sem prišla po 10 dag
posebne. In tako je bilo vsako leto, razen eno leto ne. Takrat je moja mama
naletela na mladeniča - vajenca v mesnici. Ta je že ob prvi fronti pogorel in
ženska je kar sama stopila do umivalnika, si umila roke, vzela mesarsko sekiro
in stvar uredila, kakor je treba. Vsi smo stali odprtih ust in najraje bi se
pogreznila v zemljo. Ampak za mojo mamo se je kuhanje specialitet začelo že pri
nakupu, zato pa....
In ko je začela s pripravami je
bila kuhinja polna posod, nožev, skodelic, cedil, zajemalk, mikserjev,
desk...Med tem ko je sekljala čebulo ali korenček si komaj sledil njenim gibom.
Hitro, odločno, profesionalno. Ko se je lotila sestavljanja kuhanih jajčkov,
peteršilja in poprovih zrn v čudovitega človečka. Rezljala rožice iz
paradižnika in korenčka. Miksala čokolado z jajci in dolivala kapljice alkoholnih
pijač. Iz pečice je dišalo po aromatičnem kosu mesa. Prava strast. Ko je bila v kuhinji je ustvarjala.
Vse to veselje pa jo je minilo,
ko je vsa utrujena legla po praznikih v posteljo. Razumem jo. Imela je znanje,
sposobnost, talent...mi pa smo sicer navdušeni in željni hrane vse pojedli,
vendar nismo ploskali in napisali diplome... Še hujši udarec za mojo mami je
bil, ko je spoznala, da jaz ( kot naslednica kuhinje) nimam prav posebnih
interesov. Vendar pa mami ni vedela, da jo občudujem pri tem kar dela in
nikakor ji nebi hotela prikrajšati užitke strasti. Ker ona je zares stvar obvladala.
Jaz pa sem se iskala med vsemi
temi tovornjaki, raketami in kulinaričnimi specialitetami. Vsi so nekaj znali,
vsi so hodili v službo. In tudi jaz sem se odločila. Vrtec je moja služba. In
moja naloga je da plešem, pojem in se igram. In ker sem se znašla med samimi
velikimi talenti sem se kot lev borila za vsako pohvalo risbic, pesmic ali
plesnih točk. In kar se mene tiče, sem hodila v "malo službo" za
baletke. Vedno sem prirejala večerne predstave. Biznis mi je tudi dobro šel od rok. Izdelala sem vstopnice in pred vhodom v dnevno sobo - to je baletni oder, je bilo treba plačati - 1 dinar. Če mi niso ploskali ali kazali
navdušenja, sem jih opomnila, da v "zaresnih" gledališčih ljudje to
počnejo. In ustregli so mi. Najbolj vesela sem bila tistih večerov, ko smo bili
skupaj. Na kavču sem se crkljala z vsemi in za trenutek pozabila, da sem v
službi. Bila sem le otrok.
