Bil je navaden ponedeljkov večer. Spat sem šla kar ob osmih. Iz užitka, Bila sem sama doma. Čisto sama. To se že dolgo ni zgodilo. Vse kar sem želela je bil mir, ki sem ga čutila, ko sem legla v posteljo. Mehka bela odeja s kraljevimi liki je legla name in počutila sem se celovito. Mirno. Veselo. Legla sem z namenom, da razmislim malo o sebi in svoji prihodnosti. Pravzaprav nisem hotela zaspati. Le sanjariti. In stisnem blazino k sebi, obrnem se na bok ...proti steni ....kot da bi želela govoriti z navidezno osebo, ki leži poleg mene...Zaspim. Tonem v sanje.
Pred sabo odstiram kolekcijo bleščice, ki se svetlikajoče barvajo v mavričnih odtenkih, hodim po mehkih tleh...kot v raju, a vem, da nisem v raju. Bila sem na planetu 5ra. Na planetu, kjer živijo moje sestre - različice mene. Ozrem se in vidim sebe v različnih obdobjih. Do mene stopi mala deklica, skodranih laseh, navihanih zelenih oči in mehkega nasmeha. S svojo malo ročico zapluje v mojo nežno dlan in me pelje na travnik. Travnik je bil posut z marjeticami. Nasmehnem se. Veselo stečem z njo. Igrivo se smejiva. Potem pa sedeva. Oblečeni sva v rožnati obleki, bosih nog in se opazujeva. Pleteva merjetice v verižice. Dekličin pogled je bil radoveden, Vstane, me objame in mi reče: "Izvoli, naredila sem ti krono iz marjetic. Ko bom velika bom lepa kot si ti". Sklonim glavo, da me lahko "okrona". Oko se mi orosi in odstranim nežne kodre z njenega obraza, se nasmehnem in jo poljubim na goreče čelo. Rečem ji: " želiš slišati skrivnost?" Deklica me objame in mi zašepeta na uho: "Znam paziti na skrivnosti". Primem jo za roko in jo peljem k mirnemu jezeru in ji zašepetam : " Ti si jaz." Tako visimo s pomola in se ogledujeva v ogledalu mirne vode.Vidim dekličino iskanje podobnosti. Željo, da bi bila vsaj kanček podobna meni. Nasmehnem se. Skozi dan so k pomolu prihajale še mnoge ženske. Vse so se ulegle k nama in se gledale v odsevu. Med sabo so govorile kako so si podobne. In kot sonce k nama počasi, kot na sprehodu pride starejša gospa. Z nasmehom se skobaca na kolena. Leže poleg naju. Imela je čudovito rdeče rumeno obleko. Bila je čudovitih potez. Ženstvena, graciozna, nežna in s toplino v očeh, a zgubnao kožo, ki jo je krasila. Krasila so jo leta, izkušnje. V laseh je nosila rdeč trak, zato je izgledala kot kraljica. Njeni lasje so bili nežno skodrani, svileni in srebrni. Zelene oči so bile že nekoliko sive, a še vedno je žarela življenje. Z mirnim glasom je rekla:" Zelo lepe ste, skoraj bi že pozabila, kako lepe." In vse tri smo se strinjale, da smo lepe. Na uho sem jih zašepetala: " Vem, jaz sem ti" in nasmehnila se mi je. Me nežno poljubila na čelo in odstrla kodre z mojega obraza.
Dan se je nagibal k večeru. Še vedno smo se v mislih pogovarjale.A vedela sem, da morem počasi oditi. Ker sta ležali poleg mene, vsaka na svoji strani, sem ju prijela za roko in rekla v mislih, saj sem vedela, da me slišita: draga preteklost ( in se obrnila k deklici) in draga prihodnost ( in se obrnila k starejši ženski) vedno bosta z mano, tudi v moji sedanjosti. Trenutek, ki je vame vtkal zavedanje.
Ko sem odhajala sem videla, da je deklica nežno segla v dlan starejši ženski in rekla: " jaz sem ti" in z velikim nasmehom ji je odvrnila: " ne draga moja, jaz sem ti, spet in spet..."
Začel se je vakuum. Vsi svetleči delčki so se množili in gostili. Na koncu sem bila celota vseh žensk planeta. Čutila sem veličino, milino, svežino, moč, znanje, ljubezen in mirnost.
Ko sem se zbujala v svoji beli sobi sem se nasmehnila svojim sanjam. Bila sem na čudovitem potovanju skozi čas sebe. In ne le zase, za vse ženske tega sveta. Epic.
